NARAVNE LEPOTE

Kar 89% ozemlja občine Kozje pripada Kozjanskemu regijskemu parku, bogatemu biseru zavarovanega območja narave.  Ponašamo se lahko z našo neokrnjeno naravo, z vsem zelenjem, ob katerem si lahko “spočijete oči” in pozabite na skrbi.

Sedaj pa si oglejmo nekatere izmed posebnosti narave na območju občine Kozje:

PILŠTANJ

Pred cerkvijo stoji mogočna trška lipa, dendrološka naravna vrednota, ki je še danes družabni center trga. V njeni hladni senci boste morda še danes zaslišali odmev moža, ki razglaša pomembno obvestilo ali topot kopit konja utrujenega popotnika, ki išče prenočišče… Trško lipo omenjata tudi Miran Satler in Franci Stele v knjigi Stare slovenske lipe in šteje približno 150 let.

Nedaleč stran je na strmem gozdnatem pobočju v zrnatem dolomitu s spiranjem mehkejše kamnine nastala slikovita skala, imenovana »Ajdovska žena«. Gre za geomorfološki površinski naravni spomenik – kamniti osamelec, antropomorfnega izgleda. Ajdovska žena je visoka  do 12 m (7 m na položni strani) in široka do 2 m. Spominja na žensko z otrokom v naročju.

Med prebivalci kroži zgodba o ajdih. Ajdje so morali hoditi s Pilštanja po vodo v dolino, v Bistrico, ker je na Pilštanju ni bilo. Tako se je ajdovska žena nekoč z  otrokom v naročju zopet odpravila po vodo v dolino. Na poti nazaj je preklela sonce in za kazen okamenela. Še danes jo boste videli kako stoji tam, z vrčem v roki. Otrok, ki si ga je stiskala k prsim, se ji je že pred časom skotalil iz naročja in tako ji danes dela družbo le bršljan…

Ponos Pilštanja so drnule – rumene dren. Drevo zraste od 6 do 8 metrov visoko in ima cvetove, kot pove že slovensko ime, rumene barve. Posebnost Pilštanjčanov ali Drnuljčanov je še danes priprava pijače iz posušenih drnul (plodov), ki je tod zelo cenjena – drnulovec. Na to spominja tudi pilštanjska himna, ki opeva drenova drevesa in zdravilne drnule.

Čez Pilštanj voda teče, drnule peremo,
če eno nam odnese, se vsi zaderemo.
Kak’ škoda je drnule, po Pilštanj jamramo,
če kdo drnulo najde, nazaj na Pilštanj z njo.
Po Pilštanj se bahamo, kako je včasih luštno b’lo,
ko smo drnule prali in zraven pil vodo.

BUČE

Ko se peljemo iz Kozjega proti Bučam, je ob glavni cesti na desni strani Gruska ali puščavnikova jama. Že leta 1988 je bila vključena v inventar najpomembnejše naravne dediščine, danes pa je geomorfološka in hidrološka naravna vrednota, ki meri 17,5 hektarja. Dolgo je služila kot divje odlagališče odpadkov, vendar so jo sanirali pod vodstvom Kozjanskega parka. Je izvirna kraška zatrepna dolina, ki se začenja s 30 m visoko previsno steno in je nastala verjetno z udorom jamskega stropa.

Po previsni steni občasno teče voda, ki predstavlja izvir potoka Gruska. Jama kaže tudi značilnosti suhega rova in je močno erudiran. Na koncu rova je nekaj kapnikov in sigastih površin. Skupna dolžina jame je 22 m, višinska razlika pa znaša 2 m. Na dnu jame naj bi bila zasuta vas in stari grad. Skozi luknjo, iz katere ob dežju priteče voda, se da zlesti v obširno podzemeljsko votlino in ljudsko izročilo pravi, da je tam nekdo našel mrtve in okamenele ljudi, ki so sedeli za mizo, drugi so ležali po tleh…

O nastanku jame pripoveduje zgodba, kako je pred davnim časom tukaj bila lepa, cvetoča dolina in po njej se je razprostiral lep trg, katerega so imenovali »Grozka«. Prebivalci so bili jako bogati, vedno so imeli veselice, če je bil post ali advent, to jim je bilo vseeno. Ko so baš nekoč na veliki petek ves dan in dolgo v noč pili, plesali in razsajali, pride mednje starček in jih opomni, da naj se spomnijo svetosti dneva. Ali bilo je zaman! Ljudje so se starcu posmehovali in se niso dali motiti pri svojem prešernem rajanju, nakar se strese drob zemlje in ves trg se pogrezne – vas, cerkev v vasi, vse se je pograznilo globoko v zemljo. Vse, kar je bilo živega v tem kraju, je v istem hipu okamenelo. Le križ na zvoniku je molel iz zemlje in še veliko pozneje so kmetje, ki so tamkaj kosili travo, s koso kdaj pa kdaj zadeli obenj…

Znan pa je zadnji prebivalec te jame. To je bil samotar Valentin Podstenšek, znan tudi kot Eremit Valentin, ki si je leta 1936 izbral ta prostor za svoje prebivališče, kjer je v samoti premišljeval o svojem lahkotnem življenju. Jama mu je dajala navdih za pesnjenje, po čemer je tudi bil znan. Ljudem je ostal v spominu kot gruskojamski puščavnik in posebnež.

VETRNIK

Hrib Vetrnik (708 m) najdemo na vzhodu Bohorja. Na svoji severni strani se nekoliko bolj strmo spušča proti Kozjemu in dolini Bistrice, na svoji južni strani pa je položen, prijazno poseljen z zaselki in samotnimi hišami, travniki in vinogradi, razpreden s cestami in kolovozi. Njegovo turistično privlačnost predstavlja prav več kot 20 ha ekstenzivnih hribovskih travnikov. Kozjanski park ima zaslugo, da se obiskovalci Vetrnika poleg užitka v naravnih lepotah lahko tudi kaj naučite skozi UČNO POT VETRNIK.

Informacijske table med drugim obiskovalca poučijo o posebni življenjski združbi, tako imenovanem suhem travniku. Nekaj, kar naj bi bilo suho, je na poševni vršni planoti, na velikanski zemeljski dlani, nastavljeni soncu, spomladi čudovito obarvano od neštevih travniških rastlin. Za suhe travnike je značilno izjemno veliko število rastlinskih in živalskih vrst, med njimi nekaterih zelo redkih. V višku sezone lahko naštejemo več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter. Na Vetrniku cveti na primer kar 25 vrst redkih in ogorženih orhidej. Tu je še  izredno veliko metuljev, mrežekrilcev, hroščev in ostalih živali. Z vrha Vetrnika je lep razgled na Boč in Donačko goro, trg Pilštanj, dolino reke Bistrice in vzhodne obronke Bohorja. Ob lepem vremenu pa pogled sega tudi do Gorjancev z brežiško-krškim poljem, v smeri SZ pa še do dela celjske kotline, obronkov Kamniško-Savinjskih Alp in na severu do Pohorja.

Pohodniki in kolesarji z zemljevidom v žepu , na pot!

Na Vetrniku vam bodo domačini zagotovo pokazali pot, ki vodi do Žličarja. Izvedeli boste kaj se je zgodilo ubogemu fantu… Ta je nepremišljeno preklel sonce, ki je pripekalo, medtem ko je izdeloval žlice. S svojimi žlicami vred je okamenel in še dandanes sedi tam, v večno svarilo ljudem, naj nikar ne preklinjajo sonca.

REKA BISTRICA

Reka Bistrica velja za enega najlepših in najbolj ohranjenih vodotokov vzhodne Slovenije. Reka dobi ime v vasi Bistrica, kjer je sotočje njenih treh izvirnih potokov. Je drugi največji pritok Sotle, s pritoki pa odmaka ves zahodni in južni del Srednjesotelskega gričevja. Največji pritoki Bistrice so Zagorski potok in Bistri graben z desne strani ter Sušica in Trebčica z leve. Reka ima na večini svojega toka sredogorski značaj. Nekdaj so bili za Bistrico značilni mlini in žage.

ORLICA

Orlica pripada vzhodnemu delu Posavskega hribovja in je okoli 14 km dolgo ter do 4 km široko hribovje z vrhovi okoli 700 m . Njen najvišji vrh je Veliki vrh (697 m), proti severovzhodu pa se nadaljuje v Svete gore (527 m) in Kunšperk (597 m). Orlica s Svetimi gorami in Kunšperkom predstavlja predalpski svet v dolini reke Sotle, ki teče severno in južno od nje po subpanonskem svetu in razvodje med Bistrico, Sotlo in Savo. Značilni slikoviti geomorfološki pojavi na Orlici so zelo pogosti skalni osamelci, ki so od nekdaj burili domišljijo domačinov, zato se je okoli njih spletlo kar nekaj legend. Nekateri skalni osamelci predstavljajo zanimive razgledne točke. Za Orlico so značilni tudi skalni pomoli oziroma uravnave sredi strmih pobočij – takšen prostor so našli tudi graditelji gradu Podsreda. Hribovit svet Orlice je območje listnatih, pretežno bukovih gozdov.

VRANSKE PEČINE – gozdni rezervat

Pragozdovi so danes redkost, gozdni rezervati pa imajo danes predvsem znanstvenoraziskovalni in splošnokulturni namen. Površina gozdnega rezervata Vranske pečine meri 28,74 ha. Razprostira se na nadmorski višini od 340-520 m in spada v subpanonsko fitogeografsko območje. V sestoju rastlinske združbe najdemo 70% bukve, 10% hrasta in 20% drugih listavcev.

Pavlekove pečine

Proti vzhodu od gradu Podsreda se vzdiguje strmo hribovje, o katerem je med ljudmi še danes znana zgodba o skali, ki ji pravijo kamniti ali okameneli Pavlek.

Deček z imenom Pavlek je pred davnim časom na tem mestu pasel čredo ovac. Bilo je vročega poletnega dne. Deček sede v senco pod košato drevo. Za kratek čas dela iz lesa kuhače in žlice, ko mu naenkrat začno ovce begati. Nevoljno vstane Pavlek izpod drevesa in preklinjaje gre za ovcami. Strašno mu je vroče, pa še ni ugnal ovc. Poln jeze pogleda proti pekočemu soncu in ga preklinja, v tem trenutku pa se spremeni v kamniti steber. Še sedaj vidimo, posebno dobro pozimi, ko je drevje golo, nad Vransko pečino okamenelega Pavleka s kuhačami in žlicami v roki.

Več…